Ti smešni prazniki

Praznujejo ali žalujejo ?

Ne vem, čemu so nam potrebni prazniki, kot sta dan upora proti okupatorju in 1. maj ? Prvi zaradi oddaljenosti zgodovine izgublja aktualni pomen in služi le še za špekulativna politična obračunavanja in manipuliranje z ljudmi, za drugim že zdavnaj ni več delavske zavesti, ki bi gnala njegov simbolični pomen. Tudi prireditve same so le še bežne, izpete predstave, brez okusa in pravega govorniškega navdiha, nekakšna šablonska lirika, slaboumno ponavljanje že tisočkrat izrečenega in z današnjim časom nepovezanega besedičenja.

Čas bi bil za pravi upor, za upor proti kolektivni zavesti in pripadnosti ideologijam, strankam, sistemom, korporacijam, klanom, proti vsem, ki izkrivljajo našo zavest ter ji poskušajo nadeti neko pripadnost. Kolektivizem je bil in bo teror nad razumom. Omejen je s povprečnimi cilji in varuje interese tistih, ki jim je edini smoter kar najlagodnejše preživetje.

Kolektivizem je z utrjevanjem socialne države izgubil notranjo energijo, ki ga je napajala. Delavska zavest je dosegla najvišjo točko udejanjenja in sedaj nezadržno propada. V Evropi ne delavski voditelji, ne sindikati in ne populistični politiki, niso sposobni narediti nekaj dramatičnega. Njihova moč ne seže dalj od nekaj obrobnih konfliktov z oblastjo. Lahko zasedejo ulice in razvijejo zastave minule slave, zasedejo tudi parlament in naženejo vlado iz Ljubljane. Vendar se tu vseskupaj konča. Nihče namreč nima programa niti ideje, kam naprej, kako ustvariti novo družbeno kakovost iz kaosa in nesmislov. In kar je najpomembnejše, nobeno politično ali stanovsko gibanje ne premore več zadostnega števila članov, posameznikov, z žarom v sebi, ki jih spodbuja k spremembam. Močna kolektivna zavest, takšna, ki je tresla in rušila državne ustroje, se je vedno porajala iz individualnih hotenj iz združevanja podobno misličeh, ki so imeli dovolj močno prepričanje in voljo, da so obračali politične in državne sisteme. Takšnih ljudi je danes absolutno premalo in še ti ki so, nimajo nekega smiselnega programa, na katerem bi lahko oblikovali kolektivno zavest in začeli udejanjati neko novo, pravičnejšo ali razredno konfliktno družbo. Spopad za višje plače in boljši standard je podobno, kot nasprotovanje lovu na kite, zgolj omejena politična akcija, ki je lahko uspešna, prinese začasno olajšanje napetosti, ne pa tudi dolgoročnih in kakovostnih družbenih sprememb.

Prav zaradi izgubljene notranje energije in klica po svobodi, pravičnosti in življenju, ki je nekoč plal v nedrih številnih posameznikov in vsled atomizacije pristnih družbenih jeder (sosed ne pozna več soseda), se je proces demokratizacije ustavil. Izginila je vezna sila, ki je vodila človeka h človeku in naprej v skupno zavzemanje za boljše. V zgodovini je bilo kar nekaj obdobij s podobnimi značilnostmi in vsa so se končala s totalitaristično vladavino in kasnejšim kaotičnim razpadom civilizacij. Čas za prave praznike tako šele prihaja. Vprašanje je samo, kaj bodo povzdigovali in komu na ljubo.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Ti smešni prazniki”

  1. Dajana komentira:

    Se popolnoma strinjam. :)

  2. a komentira:

    Kaj si hotel povedat ? Da bi ti praznoval nekaj po svoji presoji ?? Vsi ostali, tudi mednarodni prazniki pa so brezvezni ?? Ma, odloži pero !

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !