Pod svobodnim soncem

Čista Lopata je veljal med ljudstvom za preračunljivega človeka, ki je temeljito načrtoval dejanja in besede. In dolgo je kazalo, da je poglavarstvo prevzel v roke človek, ki zna anarhične note oblasti postaviti v harmonična skladja. Če bi ne bil rojen za poglavarja, bi bil Čista Lopata verjetno dirigent v kakšnem deblaškem orkestru ali pa poglavar v lokostrelskem vodu, kjer so zaporedja izstreljevanja puščic hudimano pomembna za usmerjanje bitke. Znal je napadati, na žalost pa je zanemarjal obrambo kot pomembno strateško in taktično disciplino, kar so uspešno izkoriščali njegovi nasprotniki. In tako se je pogosto dogajalo, da je podrl z ritjo, kar je ustvaril z rokami. Zato poznavalci razmer tudi niso namenjali neke večje pozornosti njegovemu lovu na vigvamske in imovinske barone. Prepričani so bil namreč, da bo vse skupaj zvodenelo še pred plemenskimi volitvami novega poglavarstva. Čista Lopata se je namreč obdal s podrepniki različnih barv in interesov, ki so, še preden je postal plemenski poglavar, preizkušali povzpetniško srečo pri njegovih nasprotnikih. Strokovnost pri Čisti Lopati nikoli ni imela neke posebne teže, glavno merilo po katerem je presojal privržence, je bila lojalnost. Da pa hodita lojalnost in zabitost z roki v roki, je domalo znano vsem. In tako so vsi čakali samo, kdaj bodo njegovi zabiteži zameštrali vse skupaj tako daleč, da tudi metoda Aleksandra Velikega ne bo mogla več uspešno razplesti zank, v katere se bodo ujeli.

Privrženci Čiste Lopate so sami sebe smatrali za spodobne ribiče. A muharjenja niso bili ravno vešči. Preveč problemov so imeli že z drugimi plemenjaškimi disciplinami, katere bi morala plemenska obvladati triglavska plemenska elita. Na primer, nabijanje kamna s kratkim rajgelnom ali suvanje kamna v dalj, metanje podkve na krog in sonožno poskakovanje v jutastih vrečah. Toda, ko so metali trnek v mlakužo, kmalu nihče ni več vedel, kaj lovijo oziroma kdo koga drži za ovratnik. Običajno so besni pometali palice proč in zahtevali, da se sestane plemenska koalicija na najvišji ravni, da določijo zaporedje metov in postopek odmotovanja. Razumljivo, da so takšne malenkosti šle Čisti Lopati odkrito na jetra. Sam je bil namreč nadarjen za različne športne in družabne discipline in ga je nerodnost podrepnikov, iz katere jih je moral nenehno reševati, močno jezila. Toda, s tem, ko so se tako vztrajno trudili, da izbrusijo lasten družbeni pedigre in s tem ustrežejo željam Čiste Lopate, jih se le ta, zaradi izkazane lojalnosti, nekako prenašal.

Čisti Lopati je bilo namreč težko slediti in hvala bogu se je našla tista, ki mu je mirila razgreto kri. Opazil jo je nekega poletnega jutra na sklani polici pod Triglavskim stebrom. Zdelo se mu je, da je ženšče obtičalo na izvesku in da nemočno tipa v steni za oprimkom. Čista Lopata ni okleval in se takoj spustil v steno. Končno je zagledal nekaj, zaradi česar je menil, da se je vredno žrtvovati. Mokasini in roke so kar letele po razpoki, ki se je vzpenjala do police in ko je dosegel njen rob, je presenečeno ugotovil, da je prazna. Na desni je bil zbit v luknji tesen prehod in ženska se je očitno izmuznila skozenj. A bil je preozek, da bi isto lahko ponovil tudi Čista Lopata. Zato se je še enkrat zaletel v steno in jo prekoračil po kakšnih petdesetih metrih.

Na drugi strani, sedaj naravnost pod njim, si je bitje namakalo noge v planinskem jezercu in veselo prepevalo. Čista Lopata jo je nekaj časa nemo opazoval, potem pa vzkliknil: »Hej,hoj!« »Hej, Hoj, mu je vrnil odmev z druge strani, bitje pa se je takrat ozrlo proti njemu in ko ga je zagledalo, mu je pomahalo v pozdrav. Nekaj skokov in že je bil poglavar pri njej.

»Ribana,« se je predstavilo ženšče.

»Čista Lo…,« je odvrnil prišlek, toda mladenka, ga je z lahnim pritiskom prsta na njegove ustnice prekinila.

»Vem,« je rekla in se mu zazrla globoko v oči. Poglavarja je ta nenavadna in odkrita gesta presenetila in za trenutek se je zmedel. Ravno dovolj, da mu je bitje, s prtom na njegovih ustnicah, postalo prisrčno in ga je v trenutku vzljubil.

Po tistem jo je imenoval: moje sonce, radost jutranje rose, peklenka na ražnju, blaženost njegovih oči, a ona ga je odklanjala in ponavljala: »Ribana, Ribana, Ribana…« In tako je tudi ostalo. Bila je samo Ribana, cvet, ki si ga je odtrgal v gorskem vrtu in mu je kasneje okrog glave spletel venec, ga uročil in zaročil, podtaknil Srebrno Kukavico v poglavarstvo in ga polnil z neko novo energijo, zaradi katere so izvidniki in ovaduhi imeli vedno več dela.

Kakšen posreden vpliv je imela Ribana na plemensko politiko je težko reči, toda starci, ki so posedali pred vigvami so dobro vedeli, kako rasna kobila lahko razvname nozdrvi starega žrebca, da brezglavo sledi njenim galopom na pašniku.

»Danes si bil čudovit, ljubi, priden,« in voljne noge objamejo tresoče boke.

»Ne, boli me glava. Sem pod stresom,« in trdojajčneži nezadovoljni binglajo okoli in streljajo na vse kar se premika, že zato, ker se giblje.

Tako nekako poteka osnovna manipulacija z dvoglavimi in njen vpliv na odločitve, ki jih sprejema zgornja glava mogoče res ni bil nikoli dokazan, toda nesporno je prisoten.

Odkar je Čista Lopata srečal Ribano, je dejansko postal manj preračunljiv. Ukrepal je hitro in udarno, kot da bi stalno naskakoval mednožno špranjo in bi ga napajali feromoni ženskega telesa. Ženske z genetsko zasnovo nabiralno lovskega tipa resda nimajo, gledano antropološko, izrazite riti in oprsja, toda lovski gon, ki pri takšnih tipih prevladuje nad miroljubno nabiralsko kulturo, je spremenil njihova mednožja v osvajalska orožja brez primere, ki se lahko poigravajo z žrtvijo neskončno dolgo. Takšne ženske so rojene voditeljice in sploh ni pomembno ali delujejo frontalno iz oči v oči ali pa posredno, iz kakšne zakotne sence, usnjenega naslonjača, razmetane postelje ali kuhinjskega pulta. Vodijo plemensko politiko, kot so to odvisni in neodvisni že velikokrat dokazali na primeru Zmuzljivega Soma, ki je ukaze dobival iz domače postelje.

Jutro se je hladno izvilo iz neder noči, ko so zabobneli deblaki. Sonce na vzhodu je bilo še prešibko, da bi iztisnilo meglo iz nižin in zrcala so pobliskavala v prazno, dimni signali pa so leteli v nebo, ne da bi jih kdo videl. Toda pridušenega tolčenja deblakov nihče ni preslišal. Veliki duh je odpeljal Trnov Cvet na svoje poljane. In čeprav so vsi nekako vedeli, da se največji med njimi poslavlja od življenja, sprva nihče ni hotel dojeti težke resnice. Deželo je zapustil najskromnejši a hkrati največji med plemenjaki. Prvič po tistem, ko se je Veliki duh polastil duše Kumrovškega Medveda, so ljudje ponovno občutili tisto pritlehno tesnobo, ko se upi razblinjajo kot meglice v žarkem soncu.

Trnov Cvet je imel bliskovito in nadvse plodno kariero. V politiko plemenskih skupnosti se je zagnal iz obrobnega posojevalca kož na sam vrh in postal vrhovni poglavar poglavarstva kalamegdanske plemenske skupnosti. Kasneje, ko so se triglavska plemena osamosvojila je bil vrsto let njihov vrhovni poglavar in na izteku življenjske črte tudi njihov častni poglavar. Ljudje so ga cenili, a se kljub temu zgražali nad njegovo nekompromisno držo in iskrenostjo, za katero so mislili, da je hlinjena, saj se ni podrejala običajnim navadam in protokolom. Trnov cvet je bil svojeglav in nihče niti najmanj ni pričakoval, da takšna svojskost lahko kakorkoli gane čustva v ljudeh. Nasprotno, vse je kazalo, da ga imajo ljudje za čudaka, nekakšnega enfant terrible plemenske skupnosti, o katerem so zbijali včasih prav krute šale. Toda z njegovo smrtjo se je v njih nekaj premaknilo. Kakor, da bi naenkrat spoznali nebogljenost, ki ji niso kos. Vstopali so v dolge kolone, ki so nastale pred vigvamom častnega poglavarja, se klanjali slikam z njegovo podobo, na orumenele pergamente pa pisali vtise, ki so se porajali iz občudovanja preminulega, žalosti.

Posmrtna obredja so bila sestavni del kulture triglavskih plemen. Nekakšna zadnja priložnost, da se ljudje javno spokorijo za zlobne besede, dejanja in misli, ki so jih imeli pred smrtjo o živečem. Neka vrsta hitrega očiščenja, katarze, ki je izrivala občutek krivde in omogočala, da so se ljudje hitro vračali na stare tirnice in ponovno zapadali v nravne slabosti brez slabe vesti.

Tudi Čista Lopata se je postavil pred sliko Tnovega Cveta, se poklonil in zapisal nekaj besed v njegov spomin. Verjetno zato, ker se tako spodobi in ne, ker bi umrlega tudi dejansko cenil. Trnov Cvet je bil namreč v pravem pomenu besede rana v njegovi duši. Bil je nekdo, ki se mu je odločno postavil po robu in jasno povedal, kaj si o njem misli. Trnov Cvet je bil javna vest Čiste Lopate in bolj se je slednji trudil, da bi razvrednotil njegov prispevek k razvoju in pomenu triglavskih plemen, manj je imel uspeha. Trnov cvet je bil izvor in navdih številnih predsodkov, ki so se bohotili v duši Čiste Lopate. In sedaj, ko ga ni bilo več, je verjetno tudi Čista Lopata lažje zadihal. Ogledalo, v katerem je stalno soočal podobo se je razbilo, primerjava velečin pa se je razblinila. In če komu, je bil Čista Lopata verjetno hvaležen prav smrti, ki je umirila njegovo javno vest in mu dala na voljo nekaj prepotrebnega časa, da dejansko dokaže iz kakšnega testa je, preden poliže tudi njegove podplate.

Zgodilo se je pred kakšnimi desetimi leti. Dežela je bila na robu lakote. Reka je domala presahnila, črede govedi so se izgubile nekje na prostranem severu, svinj, kun je bilo samo za vzorec, kuruza je tipala za zadnjimi kapljicami vode globoko v zemlji, po od sonca ožganem grmovju in podrasti pa so se plazile samo še kače in kuščarji. Ljudje so žvečili žilavo meso plazilcev, pili postano vodo, ki je obtičala na dnu vodnjakov in upajoče zrli v pregreto nebo. Plemenski svet je takrat za poglavarja nad poglavarji imenoval Trnov cvet. Umirjenega in preudarnega človeka, ki je že imel nekaj izkušenj z vodenjem nekdanje kalamegdanske zveze, cenili pa so ga tudi poglavarji na zahodu.

Trnov cvet je takoj razposlal oglednike po deželi in jim naročil, naj poiščejo belega bizona. Ta je za ljudi pomenil simbol obilja in dežela ta trenutek ničesar ni potrebovala bolj, kot nekaj upanja. Radostne vesti, da jih dobri duh ni zapustil, nekaj vere v iluzije, ki so spodjedale nekoč tako močno kalamegdansko zavezništvo.

Minilo je nekaj mesecev, ko so se ogledniki vrnili in na saneh privlekli veliko belo gmoto, ki se ji je po vratu razlila temno rjava sled, kot dokaz, da tudi beli bizoni rdeče krvavijo. Mrtvo žival so vozili od naselja do naselja in plemenščaki in plemenščakinje so se zbirali, peli, plesali in igrali. Vera v dobrega duha in barva na lica sta se počasi vračala in nikogar ni motilo, da truplo nekoliko zaudarja. Belo bizonovo telo je zaradi razkrojnih procesov počasi začelo temneti, kljub temu pa ni bilo nikogar, v dolgih špalirjih, ki bi si upal podvomiti v svetost živali, ki je bolj in bolj spominjala samo na truplo. Ogledniki in vrači, ki so spremljali povorko upanja, so se držali resno in vzvišeno, kot da bi na saneh vozili samega boga.

K sreči so se bizoni vrnili in dež je znova namočil izsušena korita reke in dvignil kanuje. Ljudje so naenkrat imeli toliko drugih opravkov, da jih gmota na saneh preprosto ni več zanimala. In ko je glavni vrač, Trorogi Bik, opazil, da jim nihče več ne sledi, je za nekim ovinkom, ki se je vpel nad veliko brezno, ukazal oglednikom, naj njegovo svetost, belega bizona, vržejo v globino. Potem je častno spremstvo popeljal k reki, da so se temeljito umili in iz oblačil sprali mrhovinast vonj, ter razglasil, da je častna žival pač končala tam, kjer ji je mesto, na pašnikih velikega duha.

No in nekaj podobnega se je dogajalo tokrat, ko so izvidniki Čiste Lopate zajeli vigvamske barone. Le da ljudje niso več drli skupaj, verjetno zaradi izkušnje s smrdečim belim bizonom, ampak so vznemirjeno posedali pred svojimi vigvami in spremljali odsevne in dimne signala ali pa poslušali bralca pergamentnih vesti. Neodvisni in odvisni so okrepili svoje vrste in po deželi začeli pošiljati tekače, da so merili utrip plemenskih pripadnikov. 85 proti 60 za Čisto Lopato, 100 proti 60 za Čisto Lopato, 110 proti 62 za Čisto Lopato, so sporočali signali in popularnost Sončnega sokola, za katerega so že vsevprek govorili, da želi na naslednjih izborih v plemenski svet spodnesti Čisto Lopato, je začela temneti.

Vigvamski baroni, Črni Vran, Čavenski Lisjak in Kamnita Strala so samo zmajevali z glavami. Na vprašanja neodvisnih in odvisnih niso želeli odgovarjati, nič oprijemljivega pa prav tako niso povedali Čisti Vesti, ki jih je enega za drugim spustila iz ujetništva. V ogradi, ki so jo stražili izvidniki, je tako ostal samo Spotakljivi Kamen. Kakšna je bila njegova dejanska vloga v procesu proti vigvamskim baronom pravzaprav ni vedel nihče. Bil je zaupnik plemenskega sveta in soodločal, kdo bo dobil delo pri gradnji visoke opazovalnice za spremljanje leta ogroženih ptic na Barjanskem travniku. Toda zadeve se je lotil preveč lakomno in v tesni vigvam je naenkrat naložil preveč kož, tako da so štrlele iz njega in vsak je lahko videl, da si tega ni mogel prislužiti na pošten način.

Podkupnine so bile za triglavska plemena nekaj običajnega. Nihče ni o njih razpredal, toda vsi so vedeli, kako stvari potekajo in da praktično ni plemenskih zaupnikov, ki bi si z njimi ne polnili vigvamov. Ni bilo sramotno podkupovati in prejemati daril. Vsak kolikor toliko pomemben plemenski zaupnik je imel v oblačilu všit poseben žep, ki je vsem dal jasno na znanje, da mimo njega ni mogoče sprejemati pomembnejših odločitev. Takšne žepe so nosili tudi zdravniki, pa sodni zaupniki, izvidniki, člani plemenskega sveta in poglavarstva, lokalni poglavarji in njihovi zaupniki in tako naprej. Oblikovali so čvrsto verigo zvez in uslug, ki se je zgolj občasno pretrgala in to samo v primeru, če so koga zalotili s polnim žepom. Kar pa seveda ni bilo težko. Vsakemu se je prej ali slej napolnil žep in zasačiti ga je bilo potrebno samo v pravem trenutku, še preden ga je izpraznil in darovano imovino razdelil med zaslužne.

In ker je plemenski sistem veliko dal na zunanjo podobo pravičnosti, so izvidniki po ukazih zdaj tega zdaj onega poglavarja, vsake toliko časa potegnili iz verige novo žrtev in jo pahnili v brezno škodoželjnih obsodb, pri tem pa skrbno pazili, da ne načnejo vitalnosti verige, iz katere so tudi sami občasno prejemali darila. V duhu tako zasnovane plemenske pravičnosti so poglavarji tokrat za žrtev izbrali Spotakljivi kamen in mimogrede udarili še po vigvamskih baronih. Slednji so postali resnično prebogati. Da so pridobili posel iz plemenskih fondov, so lahko ponudili največ kož in najboljša krzna in konkurenčnim graditeljem vigvamov to še zdaleč ni bilo všeč. S tem, ko so izvidniki Čiste Lopate vigvamske barone začasno potisnili iz igre, so tako tudi sami dobili nekaj možnosti, da pridejo do poslov za nekoliko manjše podkupnine. Sistem plemenske pravičnosti se je s tem znova uravnotežil in veriga se je ponovno sklenila, plemenščaki in plemenščakinje pa so spet nekoliko utrdili vero v enakost.

Plemenščaki in plemenščakinje triglavskih plemen, so že nekaj dni veselo poplesavali in si dajali duška v obrednem slavju izganjanja hudih duhov. Ude so razvnemali s koruznim žganjem, sadjevcem, tropinovcem in vinom. Redki med njimi, predvsem tisti manj poučeni in primitivnejše nravi so segali po pivu. Plemenski poglavar Čista Lopata in vrači so namreč večkrat opominjali zadnje mesece, da je slastna pena prežeta z magijo hudobnih duhov, ki želijo zavladati njihovemu razumu in jih počasi priviti ob beraško palico. In res, beda med pripadniki združenih plemen se je poglabljala. Za hrano, oblačila, les za vigvamske ognje, pravice za pranje na reki in lov, zdravilne uroke in uk je bilo treba odšteti vsakdan več. Malo jih je bilo, ki so še imeli v posesti dragocena krzna. Večina je slačila zajce, bolj ubogi so strojili svinjske in goveje kože. Zaradi njihove obilne ponudbe na trgu je bila menjalna vrednost nizka in od garaškega vtiranja strojil in sušenja se ni bilo mogoče več niti pošteno najesti, kaj šele obleči.

Toda Čista Lopata je zahvaljujoč trdni veri v Velikega duha še pravočasno odkril krivce, ki so nad deželo neizprosno klicali draginjo in uboštvo. In neizprosno je ožigosal menjalniške posrednike in trgovce, ki so širom dežele tkali zaveze in kopičili tržne presežke, da so potem lahko navijali njihova menjalna razmerja. Vprašanje je, kako dolgo bi se vse skupaj bohotilo in v kaj vse bi se lahko razvilo, če bi Čista Lopata osebno z njimi ne sklepal tovariških zavezništev pred časom. In tako spoznal vso mračnost jazbin in poti, ki vodijo v požrešna močvirja. V tej bitki za premoč se je odločno postavil na stran ubogega ljudstva in se začel načrtno spopadati s krvosesi, kot jih je poimenoval sam.

Čista Lopata pa ni bil zgolj odločen borec za blaginjo ljudstev pod Triglavom in gorak nasprotnik vseh, ki so brezvestno izžemali na tržnicah. Postal je domala nepogrešljiv razsodnik in pobudnik bojnih akcij v širšem prostoru plemenske skupnosti na celini, h kateri so triglavska plemena pristopila pred nekaj leti. Da bi lahko kar se da uspešneje soustvarjal globalno medplemensko politiko in običaje, je v zavetju gora obnovil nekdanje vigmansko naselje Kumrovškega Medveda, legendarnega poglavarja balkanskih plemen, ki je bil svetel zgled mnogim poglavarjem, ki so zrasli po njegovi smrti in seveda tudi Čisti Lopati. Razumljivo, da nihče noče biti dosledno podoben svojim očetom, učiteljem in vzorom, ki so ga oblikovali. In tudi Čista Lopata se je na začetku otepal imena, v senci katerega je odraščal. Z leti pa so njegove kretnje, dejanja in celo razmišljanja postala podobna, če ne celo enaka. Kljub temu se je Čista Lopata bistveno razmejil od svojega vzora in si zgradil lastno samopodobo. Kumrovški Medved se je namreč rad postavljal v svilenih oblačilih z rdeče vtkanimi vzorci. Z rdečo barvo in s simbolom krvaveče zvezde je obeleževal tudi svoje vigvame. Čista Lopata pa si je izbral zeleno barvo, rdeče zvezde preslikal v rumeno, svilo pa zamenjal s tkaninami iz mehkega bombaža in zglajenega lana.

Vigvamsko naselje Kumrovškega Medveda je tako zaživelo v novi podobi. Med plemenskimi naselji je znova dobilo poseben položaj in v njega so lahko vstopali samo izbranci, ki sta jih vabila in gostila Čista Lopata ali njegov osebni zaupnik Okajena Luknja. Po besedah slednjega, je bil projekt izjemno pomemben za razvoj celinske prehranjevalne kulture in samo prehranjevanje triglavskih plemen. Vanj so pripeljali najboljše kotlarske in žarske mojstre, ki so soustvarjali kulinarično umetnost na območju Celinske plemenske zveze, da bi s svojimi eksperimenti osvežili enolično ponudbo vigvamskih kotlov in žarov. Šest mesecev so v naselje prihajali plemenjaki in plemenjakinje iz vse Celine, poskušali številne jedi in pijače ter izbirali in priporočali nove jedilnike. »Takšne pokušine, ko v telo vnašate različne vrste jedi, ki precej odstopajo po kaloričnih vrednostih, so izjemno naporne in nevarne,« je za neodvisne pojasnil Okajena Luknja. »Zato smo poskrbeli tudi za primerno namestitev pokuševalcev, da bodo lahko predahnili med napornimi obroki in si nabrali novih moči, ko doprinašajo skupnemu napredku. Za triglavska plemena to praktično predstavlja najcenejši način, da pridemo do obogatenih jedilnikov, ki jih bomo zapisali na pergamente in razdelili našim ženam in tistim, saj veste, no, ki so jim podobni. Še največ bo s tako dobljenimi jedilniki pridobila odraščujoča generacija, za katero ugotavljamo, da se hrani precej enolično. Ne smemo pa prezreti tudi prispevka, ki ga bomo v tem pogledu lahko dali našim ilirskim prijateljem na balkanskem rogu, da bodo poleg baklave, postregli svoje drage brate po orožju iz Celinske plemenske zveze, recimo s knežjo rulado, frizijskimi keksi ali pa lotarinško torto.«

Čista Lopata je zavezo z ilirskimi plemeni sklenil po krajšem posvetu s plemenskim svetom in to izključno, da uravnoteži menjavo med plemeni na Balkanu. Trgovanje s kalamegdanskimi plemeni je botrovalo presežkom kož, zaradi česar je njihova vrednost doma začela padati, menjalna razmerja pa so se povečevala v korist drugih dobrin. Podpora, ki sta jo plemenski svet in Čista Lopata dala osamosvajanju ilirskih plemen, ni bila samo izraz velikodušnosti in razumevanja, temveč predvsem moder ukrep, ki naj bi bi krepko zavrl trgovanje s Kalamegdanskimi plemeni in s tem pripomogel, da bi se zmanjšali presežki kož na domačem trgu. »V kolikor pa nam tudi ta ukrep ne bo pomagal bistveno znižati presežkov, bomo le te preprosto poklonili ilirskim bratom in jim tako pomagali, da bodo lahko čimprej dosegli napredek, ki ga potrebujejo za vključevanje v Celinsko plemensko zvezo. « je ob neki priložnosti, ko se je žrtvoval pri preizkušanju jedi z obložene mize v Kokrških vigvamih, pojasnil Čista Lopata neodvisnim.

Čista Lopata je bil v pravem pomenu besede čudodelec. Iz majhnih stvari je znal narediti velike, iz velikih dobesedno razkošne. Bil je nekakšen blagodejni obliž na rani triglavskih plemen, ki je skelela zaradi njihovega predsodka, da so majhni, neznatni kamenčki v razburkanem morju plemenskih viher. Da mu v tem pogledu ni bilo ravnega pod Triglavom, je dokazal tudi, ko je obračunaval s preteklostjo, ki so jo napihovali samo še nekateri priletni pripadniki plemen. Spomin na dolgotrajne spopade, ki jih je triglavska plemenska skupnost bojevala z germanskimi prišleki pred več kot pol stoletja, je začel slabeti v plemenski zavesti. Na njih so spominjali samo še nebogljeni starci, ki so si občasno zatikali za trakove tri peresa, z vratu pa so jim na dolgih jermenih bingljale rdeče zvezde. Podoba res ni bila veličastna in vzorna za pomlajena plemena, ki so potrebovala novih vzpodbud, pa tudi nekoč osovraženi germanski prišleki so postajali vedno bolj zaželeni v vigvamih pod Triglavom. Njihove kože so cenili domala kot krzno in nikogar ni kaj dosti brigalo, če je bila med njimi tudi katera ustrojena iz človeškega hrbta.

Drug za drugim so iz pritlehnih lukenj počasi pričeli lesti krepostni starci, ki so jih tisti s tremi peresi leta pritiskali k tlom. Pripovedovalci in pevci so začeli ustvarjati novo besedišče zgodovine, da bi note sprave zvenele kar se da bolj ubrano, kot so trdili. In Čista Lopata je zamolčane med prvimi povzdignil, rekoč: »To so bili pravi sinovi ljudstev izpod Triglava. Že pred pol stoletja so sanjali o združenih celinskih plemenih in se borili proti odpadnikom skupne vere, ki je hodila z roko v roki s takratnimi znanilci napredka s severa. Priznajmo jim njihovo vizionarsko poslanstvo in trud, ki so ga vložili, da bi zatrli hudega duha v nasprotnikih združevanja. Resnično smo lahko ponosni na tiste, ki so se uprli enoumju treh peres in že takrat vedeli, kdo bodo naši bodoči prijatelji !«

Za okrepitev zaspane plemenske zavesti se je kmalu ponudila nova priložnost. Odcepitev od Kalemegdanskih plemen je vodila v spopad, ki je trajal celih deset, kot leta dolgih dni. Kopja so neusmiljeno letela in puščice so kosile, bratje so padali v trumah, pred vigvami pa je posedalo vedno več zapuščenih žensk, mater, žena, priležnic, ljubic…. Objokanih glasov, ki so kmalu prerasli v obzorje nevihtnih oblakov. In spet je bil Čista Lopata tisti, ki je pokazal, da zna iz bitke ustvariti spopad in iz spopada tisto pravo vojno, na katero so ljudje lahko resnično ponosni in si potem še leta pripisujejo veličastne zasluge, na ogrinjala pa pripenjajo preparirane hrošče različnih velikosti in barv. Red triglavskega hrošča z zlatimi krili je bil med najbolj cenjenimi, ostala odlikovanja so si sledila po barvah. In ker je bilo hrabrih toliko in vsak dan se je našlo kakšnih deset novih, so hrošči v triglavskem pogorju kmalu postali ogrožena vrsta, tista, ki je čakal na priznanja pa iz dneva v dan večja. Pa je zaplet v prid naravnega ravnovesja in čiste vesti zopet rešil Čista Lopata. Kož je bilo dosti, še posebej svinjskih in govejih in na njih je dal tiskati priznanja, ki so povzdignila ponos tudi pri tistih pripadnikih plemena, ki so zaradi slabih evidenc izpadli iz številnih samopodelitev. Tako je nastal red nosilca kopja in red tistih, ki so pomagali nositi kopje ter red onih, ki so upali, da bodo kopje kdaj nosili. Zveza nekdanjih bojevnikov se je s tem močno okrepila in mnogi niso nikdar pozabili zaslug, ki jih je za dvig njihovega samoponosa imel Čista Lopata.

Tudi drugače so pripadniki zveze bivših bojevnikov uživali nekatere privilegije. Na vraških stojnicah so lahko brezplačno nabavljali kamilice in druge zdravilne čaje in se enkrat letno namakali v bistrih izvirih Triglavske reke. Predvsem pa so lahko neomejeno sanjali in poveličevali lastni prispevek k osvoboditvi izpod nadvlade kalamegdanskih plemen in pri tem jih ni smel nihče motiti.

Čista Lopata je dobro vedel, kaj potrebujejo plemenčnjaki in plemenčnakinje, da bodo srečni, njihovi kruleči želodci pa manj razigrani. »Malo je vse in vse je preveč. Ne, vse je absolutno preveč,« je zadovoljno mrmral v brado, presenečen nad svojo filozofsko bistroumnostjo, ko se je s skupino poglavarstva vračal z južne meje, kjer so ocenjevali, kako poteka sušenje postrvi in beloušk po novi tehnologiji, ki jo zanesel na kolpske bregove vrač iz nordijskih fjordov. Na lastne oči so se prepričali, da so brezova polena boljša od bukovih. Tišje gorijo in manj je saj. Možnosti, da obkolpska plemene nadoknadijo razvojni razkorak z barjanskimi so velike, so bili enotni predstavniki poglavarstva. In tako so poročali tudi neodvisni, ki so zvesto sledili poglavarstvom pri njihovih statističnih raziskovanjih na terenu.

Neodvisni so bili glas Čiste Lopate. Bili so njegova misel in beseda, volja neprecenljivega duha, ki je preko njih govoril javnosti. Njim nasproti so bili odvisni, skorumpirani in interesno obarvani poročevalci, s katerimi so manipulirali trgovci z mesom in pivom. To vedenje je bilo za dojemanje resnice pomembno. Med tistimi, ki so jo neusmiljeno izkrivljali sta bila Pivovarski glas in Večerni pergament, medtem ko so resnično umite in čiste vesti prihajale samo od neodvisnih, od dobro razpredene mreže odsevnih zrcal in postojank za spuščanje dimnih signalov, ki jih je bilo mogoče videti izpred vsakega vigvama. Za resnico je vsak vigvam plačeval po eno ustrojeno svinjsko kožo na leto. In da se resnice ne bi polastili hudobni duhovi in jo izkrivljali, je budno skrbel vrač Mačja Betica. Čista Lopata je že od nekdaj imel rad Mačjo Betico od časa do časa pa se mu je le dozdevalo, da mu kljub njegovi odkrito izkazani naklonjenosti, ne more brezpogojno zaupati. Vrač je namreč rad veliko govoril in govoril je dobro in prepričljivo, to pa je bilo sumljivo. Misli, ki so preveč čiste in se prepogosto razsipavajo, se namreč lahko hitro onesnažijo in potemnijo, je bil prepričan Čista Lopata. Zato je skrbno bedel nad Mačjo Betico in kadar je ugotovil, da je čistost njegovih misli ogrožena, zaradi prepogostih nastopanj, ga je, da bi ga zaščitil pred okužbo okrepljene samopodobe, občasno skril na varno, skrb za sporočanje preko odsevnih in dimnih signalov pa zaupal Kurji Glavi in Zajčji Betici. Čistost misli omenjenih ni bila nikoli ogrožena. Verjetno vrača zaradi mistike, ki je vpletala misli v njunih glavah, nista vsega najbolje dojemala, ko sta z resnico obsipavala ljudstva pod Triglavom, toda pomembneje je bilo, da sta dobesedno znala povzemati bistrost vizij Čiste Lopate.

In ko je med potjo z južne meje Čista Lopata izjavil, da se bo sedaj, ko so vigvamski trgovci pod budnim varstvom izvidnikov, potnina po reki bistveno pocenila, so to neodvisni takoj prenesli preko vrhov. Poročali so tudi odvisni, vendar so bile njihove vesti vse preveč začinjene z dvomi o nepristranskosti izvidnikov in plemenskih sodišč. In čista Lopata je dvome, ki so kalili bistrost čiste resnice, takoj razglasil za škodljive, rekoč: »resnica ni kopje, ki ima dva kraja. Resnica je lahko samo ost, na katero se nabadajo podgane.« In plesoče množice, ki so bile že nekoliko v transu, zaradi dolgotrajnega ritmičnega pozibavanja, so z navdušenjem pozdravile modrost Čiste Lopate.

Med triglavskimi plemeni je znova vrelo. Dimni signali so preletavali sinje nebo in deblaki so tolkli v pospešenem ritmu. Horde jezdecev, ki so sebe oklicale za neodvisne, so brzele zdaj v eno smer, potlej spet v drugo. Plemenski vrači so staknili glave, zamišljeno prikimivali in dvomljivo odkimavali. Njihove binglajoče betice so še najbolj spominjale na zvonove bližnjega samostana, ki jim je Šilo neke nedelje oblepil jezike, da so neslišno kot baletke poplesavali po zvoniku. In kot takrat so tudi tokrat Indianosi zgolj presenečeno strmeli in poskušali dojeti, kaj se pravzaprav dogaja.

Nebo je bilo umito in sonce se je tipaje vzpelo na horizont. Takrat so začela bliskati zrcala na izpostavljenih vrhovih in gričevjih in sporočala, da so izvidniki zajeli tri največje izdelovalce vigmamov. Črnega Vrana, Čavnskega Lisjaka in Kamnito Strelo.Kot bridka puščica Sokoljega Očesa je vest prestrelila deželo in srca plemenskih bratov in sestra. »Imajo jih, imajo jih. Končno jih imajo, pijavke naše krvi,« so ponorelo v zborih prepevali vzneseni Indianosi. Plemenski vrači so še naprej kimali, poglavarji pa se hihitajoče spogledovali, čeprav nihče ni vedel čemu. Ali uspešnemu manevru izvidnikov, ki so končno zasačili skupinico pri podmiznem pokru, nemoralni razvadi, ki so jo v plemena zanesli belci iz Zahoda ali zaradi naivnih upov plemenskih podanikov, ki so bili prepričani, da je nastopil čas mastenja z odebeljenimi krapi iz Triglavske Kalnice ?

Vračovske betice so počasi obmirovale. Le sem pa tja je še kakšna zazibala in omahnila. Utrujena zaradi lenobnega posedanja se je predala smrčečemu ritmu. Zbori so se pritajili, vzkliki zamrli in ljudje so obmirovali. Zazrli so se v vračevski zbor in ovohavali, kakšno bo njegovo sporočilo. Glavni med njimi, na glavo je imel poveznjeno staro pernato kurje ogrodje s široko razprtim kljunom, se je blaženo sprehodil z očmi po prisotnih. Najprej po sobratih okrog ognjišča, potlej po tistih za njimi. Nakazal je, da bo vstal. Hitro sta ga ob bokih podprla Zajčja glava in Mačja Betica. Vsaka na svoji strani in potisnila Kurjo Glavo navzgor, silovito, da je odprti kljun škljocnil. Glavni vrač se je nekako zravnal, znova naravnal kljun na odprto in za trenutek premolknil. Usta razvihrane množice v bližini so se odprla, kot bi hotela posesati z mrhovino nasičeni zrak v prostoru in čakala.

Kurja Glava se je lagodno pogladil po bradi, ozaljšani s posušenimi kakci in dahnil v zevajoča usta:

»Hudobni duhovi so obsedli naše pleme, okužili naše misli in utesnjujejo našo reko, po kateri bi že zdavnaj morali brzeti kanuji. Za vsako dodatno kapljico vode, ki jo spustijo v korito, zahtevajo vedno več krznenih kož in ni jim mar, da so vedno manj ogreta naša vedno bolj prozorna telesa. Postrvi se že dolgo ne vračajo v drstišča in šibje ter prot ob koritu sta vedno gostejša. Sedaj vemo zakaj je tako. Hvala velikemu duhu, ki je razsvetlil betico Čiste Lopate, da je začel kidati gnoj izpred naših vigmamov. Naj bo še naprej bistro oko poglavarja poglavarjev in naj se znova zgosti njegova redka perjanica, da bomo lahko že nadaleč vedeli, v katero smer pihlja brat veter. Čvrsto udarite po deblakih in tamburinih, da zaplešemo v čast velikega duha, ki z vestjo in razumom hrani našega Velikega poglavarja, Čisto Lopato. Prišel je dan, ko se bomo končno odrešili zahodnjaških zablod in razvad. Prišel je dan, ko bomo znova vedeli, koliko so dejansko težka naša krzna in bodo v reko spet priplavale živahne postrvi. Tako naj bo !«

In ritualna glasba je znova zapela, plemenščaki in plemenščakinje so skočili na noge in po dolinah ter obronkih so zadonele bojevniške pesmi. Ritem so spodbujali zrcalni odsevi in dimne kopice, ki so neutrudno signalizirale nove in nove vesti. Neodvisni so jahali s kraja na kraj in pripovedovali radostne zgodbe o mukah, ki jih prestajajo zapriseženi zlobnemu duhu, Črni Vran, Čavnski Lisjak in Kamnita Strela. Reka je še vedno preskakovala kamnito dno, kanuji so še naprej nasedali in se lomili na vrtincih, protje in bič pa ovirala dostop na obrežje. Toda vsem se je zdelo, da je reka na enkrat postala izdatnejša in hitrejša, da kanuji lahkotneje brzijo in da se prot in bič čistita. Kurja Glava je vdihnil neko novo upanje v otopele podanike. Zanos je vzhajal proti nebu in Veliki duh je izgladnela žrela polnil z mano. S čudežno božjo daritvijo, ki duha nasiti, telo pa pusti lačno. Le da slednje tega ne ve.

Zadnje predsedniške volitve in referendum o lastninskem preoblikovanju zavarovalnice Triglav sta jasno pokazala, da Slovenci le nismo takšni zahojenci. Po dolgem času je čez politično sceno spet zavel veter svežega upanja. “Ne Peterletu” je jasno znamenje volje ljudstva, da se je postavila po robu totalitaristični politiki, ki jo ob podpori rimskokatoliške cerkve izvaja sedanja vladajoča koalicija. Mogoče cerkve res potrebujemo in mogoče bi tudi kakšna kataloški šola prišla prav na naših tleh. Toda, škofi in župniki ne morejo voditi slovenstva v blagostanje. Vsaj na zemlji ne ! In če že hočejo svoje šole naj si jih plačajo, ne pa da posegajo v javna sredstva.

Zasebno šolstvo je za narod, ki ima borih dva milijona ljudi, neposreden udarec za njegov svoboden in vzpodbuden razvoj. Še posebej, če le tega mislijo utemeljiti na nekakšnih preživetih dogmah in moralnih nesmislih, ki jih RKC širokogrudno razprodaja kot vrednote človeštva, utemeljene v Bogu. In navkljub temu, de se je naše dosedanje izobraževanje, ki poteka v javnih šolah, potrdilo kot dobro.

Povejte, no prosim, le kakšen smisel ima zapoved: “Ne želi si žene svojega bližnjega !” Ja čigave pa naj si poželim za božjo voljo, če ne tiste, ki jo poznam. Saj živimo v realnem svetu in ne morem si v glavi snovati nekih nemesenih nadomestkov. Ali pa : “Veruj le v enega boga !” Kaj ima to veze s pluralizmom, na katerem se snuje demokratična volja in oblast plebusa ? Tudi nad bogom je namreč bog in to resnico bodo prej ali slej morali uvideti katoliški zanesenjaki. Monizem, vera v enega boga in demokratična ideja namreč ne gresta skupaj. Prvi je namreč zasnovan na totalitaristični, vsemogoči avtoriteti (Bog, Hitler, papež, Stalin, Miloševič, Janša…), drugi na oblikovanju interesov skozi javne razprave. In pri slednjem res ni potrebna ideočogija. Seveda, razen če nekateri ne mislijo, da ima kašno zvezo z blagostanjem in uživanjem v življenju.

S fanatičnimi vrednotami res ne kaže krniti blagodeti življenja. Še posebno ne takrat, ko je v družini več lačnih kot sitih. Duhovna hrana lahko zamegli občutek za resničnost in uvid v izkoriščevalsko naturo kapitala, ne more pa dolgotrajno nasititi krulečih želodcev. To je zgodovina potrdila že nekajkrat, bodočnost pa še bo.

Živeti duhovno v materialnem svetu, ki je utemeljen na posesivnosti in izkoriščanju, pomeni priznavanje prevladovanja duševnih motenj nad razumom. Zato je toliko bolj čudno, da se še nobena znanstvena ustanova ni lotila raziskav, ki bi pokazale, kakšen vpliv imajo verske dogme in vrednote na oblikovanje samomorilske in morilske zavesti. Dokazano je namreč, da človek, ki je utesnjen v spone prepovedi, prej ali slej poišče izhod, skozi katerega se izvije na plan njegova svobodna volja. Največkrat je to destruktivna sila, ki se uperi proti sočloveku ali samemu sebi. Odvisno pač od tega , kako močno je bil v človeku svobodni duh zatiran v preteklosti oziroma koga bo poimenoval za krivce svojega trpljenja, ko se bo izvil iz steklenice.

In zadnje volitve so korak k boljšemu razpoloženju. Dokazujejo, da je vera vedno bolj stvar posameznika, ne pa politična zaveza naroda z nekakšnimi enoumnimi stališči. Dokazujejo, da je Slovencem vedno manj do poveličevanja osvoboditvenih zaslug, ki si jih potem pripisujejo posamezniki. So upor proti izkoriščevalski naravi kapitala in neupravičenemu zajedanju v javna sredstva, s katerim nam zapirajo široka vrata do znanja. So dokaz, da smo Slovenci končno le uvideli naravo vampirja, ki se hrani s samupravnim duhom Slovenstva in da preprosto trgovcem z orožjem, ki danes vodijo našo državo, ne zaupamo več.

In tisti, ki tega niso uvideli, so tokrat poraženi. Ne prvič !

Protikadilski demagog Tomaž Čakš, med drugim sodelavec katedre za javno zdravje in higieno na Medicinski fakulteti v Ljubljani, je prišel do novega vznemirljivega odkritja, ki je povezano s kajenjem. Izmeril je, da je raven izdihanega ogljikovega monoksida (CO) pri kadilcih dvakrat višja od dovoljenih mejnih vrednosti, ki veljajo za okolje.

Kadilci smo torej ne samo zastrupljevalci življenja, temveč tudi veliki onesnaževalci okolja, podobno kot termoelektrarne, vozila v javnem prometu in nekateri industrijski pogoni. Se nam torej obetajo posebni ustni katalizatorji, ki bodo bogatili monoksid z dodatnim atomom kisika, da bomo puhali v zrak samo še ogljikov dioksid (CO2). To pa seveda pomeni, da bomo kadilci prej ali slej postali ključni dejavnik pri nastajanju toplogrednega plina. In zaradi nas se bodo ledeniki topili še hitreje, gladina morja se bo dvigovala, vremenske ujme bodo postale bolj intenzivne, Tomaž Čakš pa bo, poleg prodaje priročnikov in programov za odvajanje od kajenja, dodatno bogatel še s prodajanjem ustnih katalizatorjev.

Blagor študentom na ljubljanski Medicinski fakulteti, ki jim predava prosvetljeni um, kot je dr. Tomaž Čakš. Omenjeni znanstvenik je med drugim tudi zaslužen za odkritje preko 4.000 škodljivih snovi, ki tvorijo cigaretni dim. In prava krivica se godi gospodu, da ga še niso uvrstili med kandidate za Nobelovo nagrado za kemijo. Je namreč edini med svetovnimi veleumi, ki očitno pozna kar nekaj tisoč novih spojin, ki jih do danes ni uspelo odkriti še nobenemu laborotoriju na svetu. Predvidevamo pa, da pozna tudi nekaj sto novih postopkov sinteze in razpadov, preko katerih se oblikujejo te nove, zdravju škodljive spojine.

Glede na to, da je sedanja vlada izjemno naklonjena inovativnim naporom, ki jih prispevajo znanstveniki umskega kvantuma, kot ga ima dr. Tomaž Čakš, lahko v kratkem pričakujemo, da bo našla sredstva, s katerimi bodo razni Tomaži lahko tudi praktično potrdili svoje izsledke. Leta, ko bo Slovenija predsedovala Evropski skupnosti, si namreč ne moremo zamisliti, da bi Slovencelji ne prejeli vsaj ene Nobelove nagrade. Mogoče celo dveh, saj je Tomo Čakš iznašel tudi edinstveno metodo, ki kadilcem omogoča, da lahkotno preidejo iz nikotinske zasvojenosti v zasvojenost s farmacevtskimi sredstvi.

Blagor psihi, ki jo neguje Tomo Čakš in blagor državi in medijem, da do takšnih geniumov niso brezbrižni. Najmanj kar si zaslužijo je svečka za 1. november. In prižgal jo bom v njihov spomin, pa četudi bo v ozračje ušlo nekaj tisoč, zdravju nevarnih snovi; vključno s CO in CO2.

Danes sem podpisal za Arturja. Za Šterna s Krasa. Pa ne zato, ker bi verjel v njegov program, saj je na moč podoben tistim, ki jih na stojnicah ob klobasah, sardelcah in golažu prodajajo kandidati za občinske svetnike. Podpisal sem za Arturja, ker se mi na nek način zdi utelešenje slovenske državne politike. Zmes arogantnosti, bahavosti, populizma, zmedenosti, butalstva, naivnosti, frazerstva, spletkarjena, nekorektnosti, potuhnjenosti, hinavščine, pretvarjanja, lopovščine, neznačajnosti, predsodkov…, da ne naštevam v nedogled karakternih lastnosti, s katerimi je nasičen domači politični prostor.

Artur ni politik ali pač. Nekdo, ki je v pravem trenutku dojel in ima toliko jajc, da se na široko posmehuje okravatani vodilni četverici. Vitezom slovenske okrogle mize, ki iz lastne zadrgnjenosti in oklepov zlezejo samo za par mesecev pred volitvami. Takrat javno poljubljajo svoje žene, veliko govorijo, ne da bi kaj povedali in obljubljajo, kaj vse bodo naredili za narodov blagor.

Artur je jasno povedal, da je predsednik zgolj figura, ki sicer lahko postane ljudski patron in se zavihti nad državni zbor, toda pomembno je predvsem to, da je fajn dedec. In prav ima. Slovenci predsednika ne potrebujemo, ker ima tako samo nekakšna nepomembna protokolarna pooblastila za trošenje davkoplačevalskega denarja. Kdo prevrača kozolce na mestu, ki mu pravijo visoka državniška funkcija sploh ni pomembno. Ali je to ljubljenec starih tet, gospod bivši predsednik ali cienastični mag, gospod sedanji predsednik ali pa bo to to kdo, ki pred novinarji strastno poljubljajo stare babe oziroma Artur, ki se mu navidezno vse jebe ?

Da, samo navidez. Kajti tudi Artur je samo človek. Nekakšen enfant terrible, obremenjen s predsodki in stališči. Artur je daleč od svobodnjaškega duha. Motijo ga na primer že ljudje s čikom v roki. Njim je Artur napovedal neizprosen boj. To, da je pozabil na nekdanjo ženo in otroka, sploh ni pomembno, kot želijo napuhati zadeskani mediji. V tem pogledu je vsekakor boljši od okravatanih tekmecev, ki gnjavijo in dolgočasijo po domačih trdnjavah. Toda takšnih posebnežev imamo v podalpskih emiratih najmanj stotisoč, tako da sploh ne gre za nekakšno izvirnost, ampak prej za običajno razvado moškega spola, ki imajo ljubice samo zato, da se pri njih zastonj futrajo.

Toda pustimo karakterne lastnosti ob strani. Z njimi naj se zabavajo neizvirni novinarji. Resnici na ljubo, Arturja smo potrebovali, pričakovali smo ga kot nekakšnega odrešenika podalpskega kraljestva. In Artur seveda potrebuje nas, da napolnimo cirkuško areno, v kateri izvaja predstavo. Umetniški performanse v nebo letečih predsedniških kandidatov. Kusturičini cigani so v primerjavi z njimi pravi amaterji. In prav imaš Artur, duha v politični areni je treba vzburiti, treba je ponuditi nekaj novega, da ne bomo zehali od dolgočasja in nergali ob že tisočkrat premletih temah. Predsednikovo mesto je na ulici, med ljudmi in med mediji, ki kot zlato lovijo nesmiselne izjave. V tvojih je mogoče vsaj nekaj resnice, ciničnega, zajedljivega humorja, pred katerim popredalčkani Slovenceljni bežimo, da se ne ovemo bede, ki jo grizemo.

The show must go on ! Lepo, da ceniš dobrega, nadahnjenega Freddija. In zato sem podpisal za tebe, Artur !

Želite opustiti kajenje? Stvar je preprosta. Zato ne potrebujete nobenih posebnih strokovnjakov, še manj pomoči, ki vam jo velikodušno ponuja Ministrstvo za zdravje z nekimi kvazi delavnicami. Namen slednjih je v prvi vrsti, da spremenijo vaše potrošniške navade in da namesto za tobak, začnete trošiti denar za neučinkovite nikotinske obliže in pomirjevala, ki bodo prej ali slej načela vaša jetra in ledvice in vas spravile v resnično odvisnost od farmacevtskih izdelkov različnih vrst in barv. Že dolgo tega sem nekje prebral modrost, ki pravi: »Zdravniki so zato, da vzdržujejo bolezen, ne pa zdravijo. In če pogledamo naše uboge življenjske sopotnike, starše ali sosede, nekateri med njimi imajo celo posebne škatlice, v katere vsako jutro popredalčkajo dnevno dozo medikamentov, potem izrečena misel nedvomno drži.

Se resnično želite odvaditi uživanja tobaka ali pa vas v to silijo s pomočjo nedavno uzakonjenih predpisov ? Recimo težave v delovnem okolju, prohibicijske cone, kakršne so državne ustanove, bolnišnice in izobraževalna središča, odvzem pravice do užitka, da ob jutranji kavici ali po prijetnem obedu zmažete še eno do dve cigareti, ustvarjanje skrajno negativnega mnenja do kadilcev, bolana propaganda na vašem priljubljenem izdelku itd….

V kolikor gre resnično za vašo notranjo odločitev, da nikdar več v življenju ne boste prižgali še kakšne, potem težav z odvajanjem ne boste imeli. Preprosto boste nehali. Drugače je s tistimi, ki se želite otresti prijetnega dimčka zaradi težav, ki vam jih povzročajo v okolju. Tem ne bodo pomagali ne obliži, ne čokoladni bonbončki, ne pomirjevala, še manj kvazi literatura dr. Tomaža Čakša, ki nikdar v življenju ni imel čika v ustih. Torej človek sploh ne ve o čem govori. Je tipičen primer svetovalca, kakršne srečujemo na področju podjetniških svetovanj, kjer na veliko svetujejo kako izboljšati rezultate poslovanja, ko pa pogledate njihove bilance, vidite, da bi sami potrebovali nekoga, da jih nauči, kako poslovati.

No, raznih bleferjev povsod mrgoli. In dr.Čakš (kaj dejansko lahko pomeni kratica, ki si jo tako rad pripenja pred imenom, presodite sami) je samo eden izmed njih. Človek, ki je imel na svoji strani ministra, ki se je na vse pretege trudil, da bi zajebal domače zdravstvo, mu je pač ustvaril pol zasebni poligon, na katerem bosta skupaj z neko Cindi veselo obirala denarce. Drugi del bo pač šel v žepe ponudnikov plinskih celic, s katerimi so se več kot pol leta dogovarjali, kakšne naj bodo, da bodo lahko čimbolj oskubili kupce. Primeri za vrlega Kosa, ki bo ob upokojitvi skrušen ugotovil, da mu ni uspelo rešiti niti enega korupcijskega primera. Ja, to so žalostne zgodbe intuziastov, ki mislijo, da držijo boga za jajca, v resnici pa služijo zgolj prevari gospodarjev.

No, in če ste se že odločili, da boste resnično nehali kaditi za vse večne čase, upoštevajte nekaj naslednjih navodil:

1. Stopnja – Utrditev odločitve

- Hodite en teden na bližnjo vzpetino in ko se spustite, si v miru privoščite pomirjajoč cigaretni dim.

- Po enem tednu prehodite isto pot s prižgano cigareto v ustih in si takoj prižgite še eno ko se spustite v dolino. To ponavljajte toliko dni, da boste v sebi dejansko začutili, da sedaj je pa tega napora dovolj. Do trdnega sklepa boste prišli prej kot v treh dneh.

2. Stopnja – Odvajanje zasvojenosti

- Založite se s prijetno literaturo, filmi, računalniškimi igricami in večino dni prespite (dva do tri dni). V tem času si pripravite tudi načrt lažjih fizičnih aktivnosti.

3. Stopnja – Motivacija in utrjevanje odločitve

- Naslednja stopnja traja približno mesec dni. Toda bodite brez skrbi. Po cigareti vas bo zasrbelo samo občasno. Depresijo, ki je spremljajoči pojav vsakega odvajanja zasvojenosti, najlažje premagate z aktivnostjo. Bilo katero. Samo po alkoholu ne segajte, ker bo vašo odločnost utopil v trenutku.

- Stopnjujte fizični napor in vaša odločitev, da se kajenju dejansko odpoveste se bo krepko utrdila.

4. Stopnja – Življenje brez cigarete

- Želja po cigareti se bo pojavila samo še občasno in jo boste z lahkoto lahko zavrnili. Ta želja vas bo spremljala najmanj štiri do pet let, vendar si zaradi tega ne belite glave. Gre samo za prehodni prijeten spomin, ki pa ni nevaren za vašo odločitev.

- Šest in več let – Sedaj si lahko občasno privoščite tudi kakšno cigareto, vendar dvomim, da vas bo še potegnila. Proti razvadi ste imuni bolj kot zdravi nekadilci, ki čika nikoli niso imeli v ustih. Tudi izkušnje štejejo, mar ne !

Program, ki sem ga opisal, mi je pred leti zaupal že pokojni, nekoč strasten kadilec. Pokopal ga je pljučni rak, trideset let po tistem, ko je pokadil predzadnjo cigareto. Zadnjo je namreč dan pred smrtjo. Omenjeni program sem preizkusil tudi osebno in priznati moram, da je neverjetno učinkovit. Seveda sem se po sedmih letih znova odločil, da začnem kadit in kakšen mesec sem imel resne težave, da sem organizem znova prepričal v moč tobaka. Preprosto, kot stari borci, ki se ne morejo odreči revoluciji, se tudi sam nisem hotel otresti prijetnih spominov iz otroštva, ki sem jih imel na prijazno domačijo, po kateri se je širil slasten vonj tobaka. Vsi, ki sem jih poznal, so namreč umirali s cigareto v ustih. In tudi sam nočem drugače. Le zakaj bi zajebaval lasten značaj ? Res zato, ker to terjajo od mene drugi ? Kdo pa potem sploh še bom ? Odločil sem se kot moji predniki, da zapustim ta svet s cigareto v ustih. Pa naj to drugim odgovarja ali ne. Življenje je namreč moje in kako ga bom potrošil je stvar moje odločitve. dragi oblastniki, vi pa še naprej malajte za moj denar nedokazane in neokusne pamflete. Zaenkrat bolj zaupam svojemu dobavitelju, Philip Morrisu, bolj kot pa vam, ki spreobračate igro zgolj zato, da iz revežev, ki že tako nimajo drugega kot bedno, enolično življenje iz meseca v mesec, izcuzate še tistih nekaj fičnikov. Na račun zdravja ? Katerega ? Vašega polnega žepa !

Zadnje sporočilo Sove:

Spoštovani Janez Janša,
spet nemirno je slovensko morje.
Jože Tanko zlezel vam je v danko.
Priporočamo vam mirno spanje
in predvsem čim tanjše sranje.