Kataklizma

Maj 5th, 2010 by Ferdo Falir

S krizo, ki je zamrznila borzne trge v letu 2009, se je sprožila vijačnica bede. Danes je že jasno, da vsi protikrizni ukrepi, za katere so države zmetale težke milijarde, niso bili uspešni. Če so bile prej ogrožene zgolj nekatere banke, ki so na veliko špekulirale z nepokritimi papirji in posamezne gospodarske družbe, so se sedaj znašle na spisku ogroženosti države.  Nastopil je trenutek, ko se bo treba odločiti. Ali bodo crknile pogoltne in prevarantske banke in finančni holdingi ali pa države. V obeh primerih pa smo na robu vojne.

Skoraj gotovo bo rožljalo. Vprašanji sta samo, kje in kako močno. Tokrat bo nerazvitim nekoliko prizanešeno, saj se bo spopad bolj ali manj omejil na države razvitega kapitalizma, na metropole, ki ustvarjajo carstvo strahu in bede. Vladavina finančnega kapitala namreč ne prinaša blagostanja. Dolg lahko rodi zgolj nov dolg in ta višje in težje obresti, ki pa nimajo nobenega pokritja v neki novi vrednosti, podobno kot ga nima tudi trgovanje z vrednostnimi papirji. To je tako imenovani volatilni, hlapni kapital iz katerega se napaja predvsem inflacija. In če so posamezni ekonomisti še nedolgo tega napovedovali, da je samo vprašanje časa, kdaj se bo inflacijska spirala sprožila, je danes jasno, da smo se že znašli v njenem vrtincu.

Lastnikov pogoltnih bank namreč ni mogoče nasititi in vlade niso sposobne omejiti njihovega pohlepa. So pa zato toliko bolj uspešne pri izžemanju državljanov, ki jim vladajo. Zadolženost držav se namreč povečuje, slaba stran dolga pa je, da postanemo pozorni na njegovo težo šele, ko ga začnemo odplačevati.

Ta trenutek 384 milijonov evrov res ni veliko za Slovenijo, če bi jih seveda imeli. Vendar, v kolikor si moramo denar sposoditi zato, da bomo poravnali tuji dolg, potem je vsak evro preveč. To je politično perverzno, sprevrženo dejanje. Zadolževati se za drugega, medtem ko študentom, dijakom, delavcem, upokojencem ukinjaš bonitete in znižuješ standard lastnim državljanom ? Vprašanje nima razumnega odgovora. Še posebej ne, če ga želiš pojasniti s solidarnostjo do grškega ljudstva in z obveznostjo do skupne valute. Grki od novih posojil ne bodo imeli nič, le še močnejša bo zanka okrog njihovega vratu in težji bo kamen, ki jih vleče na dno Egeja. Z grško katastrofo bodo zaslužile samo banke in tisti, ki so najbolj odgovorni za sedanji zlom. Evropski državljani bomo posredno, s povečanimi davčnimi obremenitvami, spet napajali finančne mogotce.

Edino razumno in pravično dejanje je, da denarja ne damo. Pa ne zato, ker ga tako ali tako ne bomo več videli. Grčija mora bankrotirati zaradi obče finančne higiene in Grki morajo dobiti opravičilo in priložnost, da počistijo z domačimi lopovi, ki so jih prodali v suženjstvo bančnim korporacijam in kovnicam valut.

Ali bodo bankrotu Grčije sledili tudi finančni zlomi Italije, Španije, Portugalske in Irske, mogoče še katere države, sploh ni važno. Pomembno je zgolj, da do verižne reakcije čim prej pride in se sesuje hiša iz kart in z njo tudi evro, če mu bo tako usojeno. Za nas navadne državljane je preprosto prenaporno, da moramo nenehno hraniti finančne bogove in jim prinašati vedno dražje darove. Politika, ki so jo osmislili denarni centri moči, naj se zaduši v lastnem smradu in z njo vlade, ki jo podpirajo. Nič tragičnega ne bo v tem. Tragika je odgovornost, ki nam jo poskušajo vsiliti za tuje dolgove.

  • Share/Bookmark

Ti smešni prazniki

April 27th, 2010 by Ferdo Falir

Praznujejo ali žalujejo ?

Ne vem, čemu so nam potrebni prazniki, kot sta dan upora proti okupatorju in 1. maj ? Prvi zaradi oddaljenosti zgodovine izgublja aktualni pomen in služi le še za špekulativna politična obračunavanja in manipuliranje z ljudmi, za drugim že zdavnaj ni več delavske zavesti, ki bi gnala njegov simbolični pomen. Tudi prireditve same so le še bežne, izpete predstave, brez okusa in pravega govorniškega navdiha, nekakšna šablonska lirika, slaboumno ponavljanje že tisočkrat izrečenega in z današnjim časom nepovezanega besedičenja.

Čas bi bil za pravi upor, za upor proti kolektivni zavesti in pripadnosti ideologijam, strankam, sistemom, korporacijam, klanom, proti vsem, ki izkrivljajo našo zavest ter ji poskušajo nadeti neko pripadnost. Kolektivizem je bil in bo teror nad razumom. Omejen je s povprečnimi cilji in varuje interese tistih, ki jim je edini smoter kar najlagodnejše preživetje.

Kolektivizem je z utrjevanjem socialne države izgubil notranjo energijo, ki ga je napajala. Delavska zavest je dosegla najvišjo točko udejanjenja in sedaj nezadržno propada. V Evropi ne delavski voditelji, ne sindikati in ne populistični politiki, niso sposobni narediti nekaj dramatičnega. Njihova moč ne seže dalj od nekaj obrobnih konfliktov z oblastjo. Lahko zasedejo ulice in razvijejo zastave minule slave, zasedejo tudi parlament in naženejo vlado iz Ljubljane. Vendar se tu vseskupaj konča. Nihče namreč nima programa niti ideje, kam naprej, kako ustvariti novo družbeno kakovost iz kaosa in nesmislov. In kar je najpomembnejše, nobeno politično ali stanovsko gibanje ne premore več zadostnega števila članov, posameznikov, z žarom v sebi, ki jih spodbuja k spremembam. Močna kolektivna zavest, takšna, ki je tresla in rušila državne ustroje, se je vedno porajala iz individualnih hotenj iz združevanja podobno misličeh, ki so imeli dovolj močno prepričanje in voljo, da so obračali politične in državne sisteme. Takšnih ljudi je danes absolutno premalo in še ti ki so, nimajo nekega smiselnega programa, na katerem bi lahko oblikovali kolektivno zavest in začeli udejanjati neko novo, pravičnejšo ali razredno konfliktno družbo. Spopad za višje plače in boljši standard je podobno, kot nasprotovanje lovu na kite, zgolj omejena politična akcija, ki je lahko uspešna, prinese začasno olajšanje napetosti, ne pa tudi dolgoročnih in kakovostnih družbenih sprememb.

Prav zaradi izgubljene notranje energije in klica po svobodi, pravičnosti in življenju, ki je nekoč plal v nedrih številnih posameznikov in vsled atomizacije pristnih družbenih jeder (sosed ne pozna več soseda), se je proces demokratizacije ustavil. Izginila je vezna sila, ki je vodila človeka h človeku in naprej v skupno zavzemanje za boljše. V zgodovini je bilo kar nekaj obdobij s podobnimi značilnostmi in vsa so se končala s totalitaristično vladavino in kasnejšim kaotičnim razpadom civilizacij. Čas za prave praznike tako šele prihaja. Vprašanje je samo, kaj bodo povzdigovali in komu na ljubo.

  • Share/Bookmark

Človek človeku volk

April 26th, 2010 by Ferdo Falir

Janko in Kristina

Nova Slovenija, stranka v upadu, pardon, na odpadu, je grajala obisk policijskega direktorja Janka Gorška na zabavi, ki jo je priredila Kristina Kresal, da bi proslavila drugo neuspelo interpelacijo, ki jo je proti njej vložila opozicija. “Prisotnost generalnega direktorja policije, ki so jo zabeležile kamere, je vsekakor nenavadna, neobičajna in sporna. S tem je Goršak prešel meje od nepolitične k politični policiji ter dokazal, da je vodenje policije dejansko v rokah notranje ministrice, ki ga je tudi nastavila,” trdijo v Novi Sloveniji.

Ljudmila - Krščanstvo je oblikovalo našo kulturo, običaje, vrednote, razmišljanje in tudi način življenja

Izjava je v strogem duhu katoliških laikov, ki nenehno opozarjajo na krizo vrednot in se pri tem sklicujejo na Sveto pismo in še posebej na Kristusov nauk. Slednji, čeprav njegovo bivanje nikdar ni bilo zgodovinsko dokazano, je bojda svet želel združiti v ljubezni, dobroti in odpuščanju. Zato kritika stranke, ki bolj ali manj spominja le še na nekakšno skupino za pobudo, preseneča. Pobudniki namreč iščejo dlako v jajcu, na katero bi se obesilo javno mnenje in naprej netilo vzdušje nezaupanja, sovraštva, negotovosti in razprtij. Neverjetno, kako krščansko !

Ministrica za notranje zadeve je namreč Gorškova nadrejena, pa naj si to kdo želi priznati ali ne. In z nadrejenimi je bolje imeti dobre, kot slabe odnose.  Razmere v policiji, njena organizacija in delovanje neposredno vplivajo na politični položaj Kresalove. Njeno ministrstvo je tisto, ki vlaga zakone in pripravlja predpise za delovanje policije in v primeru neustavnega ali protizakonitega delovanja policije oziroma njenih služb, bo ona prva, ki se bo poleg direktorja generalne policijske uprave zagovarjala pred javnostjo in politiko. Afera Baričevič je to nesporno potrdila.  Bi se morala dva, ki sta organizacijsko, vsebinsko in poklicno tesno povezana, izogibati drug drugega oziroma sodelovati zgolj na strogi formalni ravni ?

Amor in Psiha

Mogoče pa Janko in Kristina šmirata, kot temu rado rečemo po domače. Oziroma se predajata odrešenikovi večni dobroti in ljubezni. Da bi v Sloveniji obstajal kakšen predpis, ki bi prepovedoval ljubezensko razmerje med poklicno sodelujočimi in organizacijsko povezanimi,  mi ni znano in če se bo iz tega razmerja slučajno rodila policijska država, tudi nimam nič proti, saj kar je porojeno iz ljubezni, je kratkega in nestanovitega roka.

Po drugi strani nekako razumem dvom, ki trga nedra že nekoliko trohneče stranke. Sveto pismo samo in milenijska dolgoživost krščanstva namreč ponujata brezmejno število zgodb, v katerih so se dobri nagibi izrodili v krvoločne spopade, nenehna preganjanja ljudi in v morijo v imenu višjega. Sum, da za vsako še tako nedolžno zabavo ali slavjem, stoji nekaj nemoralnega in pogubnega je namreč vzgojno pogojen in prisoten domala v vseh kristjanih, ki so se nekoliko bolj poglabljali v bit in zgodovino krščanstva. Toda to še zdaleč ne pomeni, davsi ljudje, ki so si blizu, ravnajo nečastno in na škodo drugih.

Toda, se je sploh kdo vprašal, kaj pomeni takšno obtoževanje vsepovprek, ki si ga privošči NSi in do kakšnih posledic lahko takšna nesmiselna razmišljanja pripeljejo. Recimo, da se zgodi božji čudež in se NSi ponovno usidra v Državnem zboru, njegovi funkcionarji pa zasedejo nekaj pomembnih državnih mest. Po Ustavi Republike Slovenije so država in verske skupnosti ločene. Torej se bodo morali funkcionarji NSi odpovedati vsem verskim obredom in prijateljskim druženjem s predstavniki cerkve, da jim ne bo kdo očital, da podrejajo državne ustanove cerkveni politiki in interesom.

Krščanstvo so vedno motili drugače misleči

Mogoče pa protest, ki ga je NSi naslovil na javnost glede udeležbe Gorška na zabavi pri Kresalovi, niti ni tako napačen. Če nič drugega,  bo dosledno spoštovanje neodvisnih državnih ustanov, preprečilo, da bi v upravo spet zaposlovali nekakšne teologe, ki tam res nimajo kaj početi.  “Kdor nima greha, naj prvi vrže kamen, ” je baje nekoč rekel Jezus Nazarejčan. Očitno pri NSi Novo zavezo slabo poznajo in radi v luno lajajo.

  • Share/Bookmark

Steklina

April 24th, 2010 by Ferdo Falir

Kar precej časa sem se spraševal, čemu lahko pripišemo napadalnost, ki se je razpasla v Državnem zboru. Da gre za neko občo epidimijo, ki se nezadržano širi po Sloveniji, je jasno že na prvi pogled. Vendar ker Inštitut za varovanje zdravja (IVZ) ne ukrepa, bolezni nihče ne namenja pozornosti. Čeprav je tu, v vsej svoji furioznosti. Napada državljane na ulicah, za šanki, na delovnih mestih, v družinah, trgovinah, sindikatih, na vladi, ministrstvih, v podjetjih, občinah …

Borislav Pekić - avtor Stekline

Pred kratkim sem slučajno dobil v roke roman Borislava Pekića (1930 – 1992), pokojnega srbskega avtorja, ki je mnogo let preživel v Veliki Britaniji. Steklina je triler s kriminalnimi primesmi in drama mnogih, ki so se znašli na največjem londonskem letališču Heathrowu ravno v času, ko je na njem izbruhnila steklina. Seveda gre za popolnoma izmišljeno zgodbo, v kateri glavno mesto pripada posebni podvrsti Rhabdovirusa, ki se bliskovito širi iz ljudi na ljudi in jih pokonča v parih dneh. Zaradi virusa, ki napada tako živali kot ljudi, Heathrow postane karantena, območje okrog njega pa se spremeni v nepropustno zavarovane okope, na katerih prežijo vojaki. Vsakega možnega gostitelja smrtonosnega virusa, ki se poskuša prebiti z letališča, brez milosti pokosijo. Vsem, ki jih zgodbe, ki se bodo nekč v bližnji ali daljnji prihodnosti prav gotovo zgodile, branje Peićevega romana toplo priporočam.

Rabies - virus stekline

Steklina je neozdravljiva bolezen, ki se največkrat prenaša preko s slino okuženih predmetov ali neposrednih stikov s slino okuženih V nekaterih predelih sveta na južni polobli živijo celo kolonije okuženih netopirjev in v kolikor zaidemo v njihove votline, zbolimo za steklino tudi z vdihavanjem kužnega zraka.  Virus napade osrednji živčni sistem. Pri vstopu v organizem se začne razmnoževati v mišičnih in vezivnih tkivih in nato postopno, preko perifernih živcev, prodre v osrednje živčevje, hrbtenjačo in možgane.  Ko je virus enkrat v živčnem sistemu, oboleli zagotovo prej ali slej umre. Takrat se začnejo kazati tudi značilni znaki bolezni, ki je prizadela osrednji živčni sistem. Furioznost, besnenje, hidrofobija, paraliza, prekomerno slinjenje, penjenje.

Žarišče epidemije

Videti je, da se nekaj podobnega trenutno dogaja pri nas. Državni zbor kot zakonodajalec in vlada kot izvršilna oblast predstavljata osrednji nervni sistem države. In očitno ga je virus že načel, saj  znake besnila (Menim, da je ta pojem primernejši od pojma steklina, saj pristno ponazarja znake bolezni.)  tako rekoč lahko dnevno spremljamo in smo jim priča v številnih debatah med pozicijo in opozicijo in znotraj vladajoče koalicije. Vse kaže, da gre za neko posebno podvrsto izjemno agresivnega informo Rhabdovirusa, mutanta, ki se preko mikrofonov, zvočnikov, televizije, radijskih valov širi v socialna okolje in sproža napade besnenja pri okuženih. neposrednega smrtnega primera še nismo zabeležili, toda nedvomno se bolezen stopnjuje in prehaja v kritično fazo. Primernega cepiva, ki bi zavrl psihosocialno epidemijo besnila  še ni in ga verjetno tudi ne bo. Med natežje prizadetimi so na žalost prav tisti, ki so najbolj  odgovorni, za izdelavo in razpečevanje protiepidemičnega zdravila.

  • Share/Bookmark

Černi Gad – Blackadder

April 23rd, 2010 by Ferdo Falir

Kadar si zaželim nekoliko zabave, prižgem 3. program. Mislim, da ni boljše komedijantske predstave, kot so seje državnega zbora. Še posebej, kadar nastopa poslanec Zvonko Černač. Ne vem zakaj, toda že od nekdaj me spominja na Černega Gada. Na znameniti lik, s katerim se Rowan Atkinson poigrava z zgodovino. Černi Gad je večni spletkar, zastrupljevalec in strahopetec, povzpetnik, ki zmaguje nečastno, komični kaskader, ki napenja smejalne mišice. In prav takšen se mi zdi poslanec Zvonko. Seveda obstoji razlika. Atkinson je profesionalec, ki lastne vloge temeljito študira in vadi, medtem, ko je poslanec Zvonko le nadarjen amater, talent, ki mu je vloga Černega Gada očitno pisana na kožo. Človek bi rekel, da si je Atkinson omislil omenjeni komični lik ob kakšnem srečanju s poslancem Zvonkom, če bi slednji ne bil precej mlajši. Toda, takšne malenkosti so za našega Černega Gada obrobnega pomena. Ko bo poslanec Zvonko ugotovil, da je pravi trenutek, bo po vsej verjetnosti obtožil Atkinsona, da ustvarja dobiček na račun njegove osebnosti in sodišče obremenil s kakšno dodatno nesmiselno tožbo, da se bomo spet od krohotanja držali za trebuhe in valjali od smeha. Upajmo le, da nam bo nadzorni center nacionalnega preiskovalnega urada šel toliko na roke, da bo hranil zapise, v katerih sika domači Černi Gad, za poznejše rodove. Tudi njim nekoliko veselja verjetno ne bo odveč.

Rovan Atkinson

Rowan Atkinson

Zvonko Černač in

nič kriva žival.

  • Share/Bookmark